fbpx
mag. GREGOR KOS

mag. GREGOR KOS

 

Rodil sem se v Ljubljani, mami Ljubljančanki in očetu Ljubljančanu. Prvi otrok, imam sicer mlajšo sestro, oba imava že družine in sem več kot ponosen očka dveh sončkov, zaradi katerih v prvi vrsti delam vse, kar delam. In sem srečno poročen. Kaj več si lahko zaželi moški pri 46 letih?

Odraščal sem doma, bilo je tisto čudovito otroštvo, ki sem ga prebil z babičino sestro in babico in dedijem v delih dneva, ko so bili starši na delu. Potem s starši, na sreči v hiši z vrtom, kjer smo gojili zelenjavo. Že od malega imam v nosnici vonj pravega paradižnika in ne tiste plastike, ki jo prodajajo v »trgovini«.

Osnovno šolo sem obiskoval v Šiški. Že res mlad sem bi res visok, rastel sem v povprečju 12 cm letno. Moja mama pogosto omeni zgodbo, kako se je smejala, ko so na proslavi v prvem razredu osnovne šole dve mamici, ki sta sedeli poleg nje komentirali glede mene, ki sem za glavo štrlel med sošolci: »kako ubogi, da že prvi razred ponavlja«. Mami seveda ne bi bila mami, da bi jim ostala dolžna in je takoj povedala, kar jim gre, celo več, da sem šel v šolo že s šestimi leti.

Pri kar rosnih trinajstih, ko je moje telo štelo že 192 cm, sem obiskal teto, strica in sestrično »čez lužo«. Izkušnja letala, ameriških avtov, kipa svobode, nebotičnikov v New Yorku in potovanja med New Yorkom in Orlandom po vzhodni obali ZDA, je bila močna. Na osnovni šoli na Long Islandu, ki sem jo obiskoval tri tedne, so mi prvi dan, ob obisku ravnatelja ponudili štipendijo, če ostanem tam in igram za njih košarko, ki sem jo seveda že treniral doma, pa se nisem dal. Želel sem se vrniti domov. Mislim, da sem se prav odločil. Kolena so mi ob relativno intenzivnem treniranju košarke, pri kateri sem prišel do mladinske reprezentance Slovenije, zdržala do 16. leta in potem je bilo pravljice konec. Moram pa biti realen in jasno povedati, da nisem bil talent kot nekateri, s katerimi sem imel priložnost trenirati in igrati in ne glede na poškodbo kolen ne bi mogel računati na profesionalno športno kariero.

Mi je pa status vrhunskega športnika pomagal pri šolanju na Gimnaziji Poljane. Predvsem pa je bila srednja šola moj prvi delno politični preizkus ali vsaj preizkus politične kampanje, kjer sva s prijateljem kandidirala za predsednika in podpredsednika šole – in zmagala. Poljane so bile zame pomembna življenjska prelomnica, dejansko lahko rečem, da sem odrasel. Takrat sem se prvič resno zaljubil, se res veliko in kvalitetno zabaval, spoznal res dobre ljudi in vrhunske prijatelje. V tem času sem opravil tudi drugo pomembno potovanje – pri 16-ih sem bil namreč kar štiri tedne s tremi prijatelji v Indiji. Delno na Ustanovni skupščini Združenih narodov mladine (kot predstavniki Klubov OZN tedaj še Jugoslavije, leto 1990), tri tedne pa smo si vzeli za popotovanje po t.i. zlatem trikotniku – Delhi, Agra, Jaipur. Tedaj sem se v Indijo globoko v sebi zaljubil, sem pa potreboval nadaljnjih deset let za vnovično potovanje tja, do danes pa se je teh potovanj nabralo za nekaj deset. In upam, da jih je najmanj toliko še pred menoj.

Izbor fakultete oziroma študija je bil nekako logičen. Po eni prvih otroških želja, ki se jih spomnim, da bi bil »predsednik Vlade«, sem se ob koncu srednje šole navdušil nad diplomacijo in se odločil za študij mednarodnih odnosov. Priznam, da sem se razen redkih izjem, prva tri leta študija kar dolgočasil, sem pa zato naravnost srkal vrhunsko vsebino predavateljev v četrtem letniku. Na fakulteti se je pričelo moje osebno prijateljstvo z dr. Igor Lukšičem, pri katerem sem diplomiral (»Konsociativna demokracija Bosne in Hercegovine«) in kar nekaj let kasneje še magistriral (»Vpliv farmacevtske industrije na politiko ZDA«). Z znanstvenim magisterijem pa s prijateljem Igorjem mentorstva še nisva zaključila, saj mi je so-mentor tudi doktorske dizertacije, ki jo pripravljam na doktorskem študiju na univerzi v Indiji, s katero ima Univerza v Ljubljani podpisan sporazum o sodelovanju, moj doktorat pa upam da bo prvi v nizu uspešnih izmenjav. In sodelovanj.

Že med študijem sem začel tudi z rednimi zaposlitvami, zato sem študiral »ob delu«. Sprva sem bil zaposlen v podjetju, ki ga je postavil moj oče, pa tedaj vrednosti lastnega podjetja na žalost nisem znal dovolj ceniti. Iskal sem nekaj drugega, magnet mi je bila javna uprava in dokaj kmalu sem se spoprijel s profesionalnimi odnosi z javnostmi pod vodstvom enega najpomembnejših praktikov in tudi strokovnjakov tega poklica v Sloveniji – Pedje Ašanina Goleta. Naučil me je tako rekoč vsega, kar sem kasneje, no, še danes, s pridom uporabljal pri zaposlitvah in za naročnike. Po dobrih dveh letih sem se preselil v Mestno občino Ljubljana, kot vodja odnosov z javnostmi. To delo sem opravljal najprej za Viko Potočnik, zadnje leto mandata Danice Simšič in formalno nekaj prvih mesecev mandata Zorana Jankovića. Leta na MOL so bila za mojo kariero, predvsem mojo samostojno pot, zelo pomembna, saj sem pridobil res dragocene izkušnje odgovornosti in svetovanja, predvsem pa vpogleda v dejansko zakulisje politike in medijev. Ki ni tako bleščeč, kot bi se lahko nadejali. Čeprav moram priznati, da menim, da je bil tedaj bolj, kot je danes. Ker je danes naravnost bizaren.

Na MOL sem spoznal tudi Barbaro Vajdo, ki je postala prva direktorica Zavoda za turizem Ljubljana, projektu, pri katerem sem tesno sodeloval in neizmerno užival. Barbara je oseba, ki sem jo občudoval (in jo še vedno, da ne bo pomote) kako je tako rekoč vzplamtela, če je kdo rekel, da se nekaj ne da. Dobila je nesluten zagon in relativno hitro dokazala, da je besedna zveza »ne da« zgolj puhlica ali celo mašilo birokratov, ki jih dotična naloga ni »opis delovnih nalog v pogodbi o zaposlitvi«, kar pogosto slišimo od »prefriganih« dolgoletnih birokratov, ki imajo do nečesa odpor. Govorim oziroma pišem seveda o izjemah, ne gre posploševati. Eden od vrhunskih projektov, na katerem sem sodeloval v tem času je bil tudi lokalni in nacionalni organizacijski odbor za srečanje Bush-Putin na Brdu pri Kranju.

Po dobrih sedmih letih zaposlitve na MOL sem ugotovil, da v Sloveniji ne vidim strokovnih izzivov in sem si zaželel tujine. Na predlog prijateljev sem dobil zelo zanimivo izkušnjo na projektu Evropske unije, ki jo je izvajala Mednarodna organizacija za migracije, kot del OZN v Beogradu, Srbija. V Beogradu sem ostal kar štiri leta, na različnih projektih, na koncu tudi kot svetovalec na srbskem Komisariatu za begunce, ena nepozabnih izkušenj, kjer sem imel priložnost delati z ljudmi. Ne zgolj birokrati. V tuji deželi sem za tamkajšnje odločevalce in mednarodno javnost organiziral štiri večje mednarodne konference, ki sem jih tudi moderiral, gostili smo tudi sedanjega Generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa, ki je večer po uradnem obisku v vlogi UNHCR preživel v kavarni mojega tedanjega šefa. Zabavno. Sploh za tiste, ki poznate ime kavarne – Korčagin.

Po Srbiji sem se vrnil v Slovenijo. V Srbiji mi je bilo sicer lepo, pa tudi naporno in na lastni koži sem izkusil kaj pomeni imeti vsaj na začetku odlično plačo, pa ne imeti ob sebi staršev, sorodnikov in prijateljev. Tudi zato sem bil vesel vrnitve, kljub dejstvu, da je bila ta povezana z ločitvijo od moje tedanje soproge. Z veseljem sva se vzela in prav tako tudi razšla, v vmesnem času pa sva se nekajkrat imenitno zabavala. Vrnitev je bila izziv predvsem zato, ker sem bil v mislih vseh, ki sem jih pred tem poznal v Sloveniji – in teh ni malo – varno »pospravljen« v Srbiji in vnovičen zagon kariere doma še zdaleč ni bil enostaven. Priložnost se mi je ponudila pri prijatelju, ki sem ga že navedel, dr. Lukšiču, ki je bil tedaj minister za šolstvo in šport, ki mi je ponudil pozicijo generalnega sekretarja ministrstva. Žal zanimiva izkušnja ni trajala dalj od nekaj mesecev, saj se je – kot je v Sloveniji že stanica – tedanja vlada predčasno poslovila in prišla je Vlada, za katero nisem bil ustrezna izbira. Sem pa ostal na ministrstvu in se relativno kmalu vrnil na pozicijo generalnega sekretarja ob novem padcu nove vlade, ko je ministrstvo prvič prevzel dr. Jernej Pikalo. Tedaj sem tudi bolj spoznal Aljuša Pertinača, ki je bil državni sekretar ministrstva, s katerim sva še danes najmanj odlična prijatelja. V tem času sem imel resno strokovno izkušnjo vodenja ministrstva in sodelovanja na vladnih odborih, končala se je, nekako tako, kot se je začela, s predčasnim padcem tudi nove nove vlade in prihodom nove ministrice, ki je izbrala opcijo, da Gregorja Kosa ne vidi več na ministrstvu.

Sledile so aktivnosti na Univerzi na Primorskem in v ljubljanski PR agenciji, kjer sem imel priložnost delati s pomembnimi domačimi in tujimi naročniki, leto 2018 pa je bilo leto odločitve za samostojno podjetništvo in obenem registracijo politične stranke.

Začetki ideje o politični stranki segajo že kar nekaj let nazaj, vendar nikoli ni bilo nekega širšega interesa, da bi dejansko politično stranko tudi organizirali in registrirali. Leta 2017 je sledil niz srečanj in pogovorov po Sloveniji, ko sem se s somišljeniki dejansko tudi odločil za ta pomemben korak. Vodilo nas je prepričanje, da je potrebna politična aktivacija. Da se dejanske spremembe v družbi izvajajo v polju politike, kjer ne moreš biti zgolj zunanji opazovalec ali priložnostni akter. Nastop na prvih državnozborskih volitvah, kjer smo vsled kandidatni listi v vseh volilnih enotah pridobili tudi priložnost sodelovanja na volilnih soočenjih zgolj na nacionalni televiziji, ker so zgolj tam zakonsko obvezna za vse, ki izpolnjujejo prej navedeni pogoj, je bil za stranko Za zdravo družbo pomemben mejnik, nismo pa uspeli na volitve pritegniti novih volilcev. Kar je bil pred volitvami eden ključnih ciljev, da z drugačnim programom, naravnanim v spremembo, nagovorimo polovico volilnih upravičencev, ki se volitev ne udeležujejo, da nam oddajo glas. Z današnjega gledišča smo bili nekoliko zgodnji. Je bil pa čas po volitvah pomemben za kadrovsko in vsebinsko konsolidacijo in vztrajanje na dejstvu, da je resna politika tek na dolge proge. Nekateri so omahnili na prvi prepreki, na srečo dovolj drugih nas vztraja še danes. In bomo tu tudi jutri. Ker namesto nas nihče ne bo udejanil spremembe, ki jo želimo videti. Spremembe, ki jo živimo.

Več kot 25 let sem vegetarijanec in ukvarjam se z – oziroma pravilneje – živim jogo. Ne uživam alkohola, ne kadim in ne zlorabljam drog. Ne varam soproge in družine. Ne ponočujem, razen nočnih uric za računalnikom (priključenim na optično omrežje), ko otroka zaspita, čas, ki je namenjen pisanju strategij, sporočil in branju raziskav in znanstvenih objav. Vsak dan meditiram in izvajam telesne in dihalne vaje in s tem v prvi vrsti delam na sproščanju stresa, obenem pa vzdržujem telesno kondicijo. Redno tudi tečem. Moje okolje je narava, čist zrak z vonjem po iglavcih in živa voda. Zdrava, po možnosti doma pridelana hrana, za kar skrbi soproga, ki zna pridelano tudi veličastno skuhati oziroma pripraviti. Sem relativno strog prijatelj, ker poznam razliko med znancem in prijateljem. Eno temeljnih načel v življenju mi predstavlja zaupanje, ki ga ne zlorabljam in enako pričakujem od ostalih. In verodostojnost.

Trdno verjamem v neodvisno znanost. Sovražim korupcijo. In vem, da odprava slednje v obliki sistemske korupcije predstavlja temelj preobrazbe Slovenije. Na drugem mestu je zakonodajno-ustavna reforma z nujno reformo referendumske zakonodaje. Trdno verjamem in zagovarjam svobodo odločanja glede cepljenja in medicinskih posegov in slednje razumem kot temelj demokracije in osnovno človekovo pravico. Ne pristajam na tehnologije, ki vplivajo na zdravje, kot je 5g in na žalost že danes wifi in LTE. Sem za razvoj in tehnologijo, vendar ne na račun zdravja. Upam, da nam čim preje uspe prepovedati proizvodnjo, uporabo in prodajo glifosata ter drugih škodljivih herbicidov. Lokalna samooskrba. Z ekološko pridelano hrano. Verjamem v preventivo, kot osnovo zdravstvenega sistema, v nujno ureditev zdravilstva in pomen komplementarne in tradicionalne medicine v javno-zdravstvenem sistemu. Zelene politike ne razumem kot nadomeščanje fosilnih goriv z alternativami, ki taistim lastnikom prinašajo še večje zaslužke, s še večjo porabo prav fosilnih goriv za nastanek »alternativnih« rešitev. Želim, da starejšim z neprecenljivimi izkušnjami vrnemo vlogo v družini in družbi in hkrati, da mladi živijo od lobistično-medijskega enoumja svobodno, neodvisno in zdravo življenje.

Ne glede na ukvarjanje z jogo, ki ni ravno slovensko avtohtona, mi ogromno pomeni dejansko izročilo. Izvornost. Naše prave korenine, ne tiste, ki nam jih navajajo v učbenikih. Temveč tisto, ki nam bije v srcih. In ki nam zaigra ob pogledu na Triglav.

Ljudi, z res veliko prvo črko L, ki sem jih spoznal predvsem v zadnjih dveh letih, ne bom našteval. So pa dokaz, da se je vredno boriti. In dokaz, da se moramo boriti. Da druge možnosti nimamo. Ker je ni.

Gregor Kos

 

Ostali člani

Jure Pogačnik

Jure Pogačnik

ROBERT ŠEST

ROBERT ŠEST